Skoči na glavno vsebino
Select Page

22. april – Svetovni dan Zemlje

Planet Zemlja je naš dom.  Žal se marsikdaj do nje obnašamo, kot do drugih stvari v našem življenju – ko nam nekaj ni več všeč, to odvržemo. Zemlje ne moremo, saj je zaenkrat to edini planet, kjer ljudje lahko živimo. Če hočemo, da bo še naprej za nas prijeten dom, moramo zanj skrbeti vsi.

Eden od prednostnih ciljev naše šole je razvijanje odgovornosti do okolja pri učencih. Začeti pa moramo najprej pri sebi – torej moramo odgovorno ravnati do okolja mi, učitelji in starši, saj se otroci zgledujejo po nas.

Skozi celo šolsko leto izvajamo različne dejavnosti, skozi katere se učenci učijo odgovornega ravnanja do okolja, v mesecu aprilu in maju pa se še posebno trudimo zmanjšati količino odpadkov v šoli. Vsi delavci šole bomo osvežili znanje o ločevanju odpadkov, gradivo, ki nam bo pri tem v pomoč, pa je na voljo vsem. Poglejte, preberite in zagotovo boste našli kaj uporabnega tudi za vašo družino. Veseli bomo, če bodo učenci o tem, kako v vaši družini skrbite za odgovoren odnos do okolja, poročali v šoli.

 

POTUJEMO – virtualno v Ugando

V afriški državi nas je pozdravil Slovenec, misijonar Danilo Lisjak, ki je sicer doma s Saksida pri Novi Gorici. V Ugandi zaključuje svoje misijonarsko delo in maja se vrača nazaj v Slovenijo, kjer se bo pri svojih 70. letih upokojil. Z izredno energijo in veseljem nam je odgovarjal na naša vprašanja in nam hkrati zaupal recept za večno “mladost”. Takole je dejal: “Če želite ostati večno mladi, pojdite živet v Afriko, ker tam čas počasneje teče, ljudje so zelo veseli, stresa je manj, vsi pojejo, plešejo, bobnajo,… Včasih jih je slišati tudi ponoči. Tu se človek res ne more postarati (smeh).”

Kaj vse smo v kratkem času izvedeli?
Znanje iz geografije nam je tudi tokrat pomagalo. Uganda je država, ki jo seka ekvator.

– Takoj so učenci prepoznali podnebja, ki jih je začel opisovati. Tam je konstantna vročina in izredna vlaga celo leto. To bo gotovo ekvatorialno podnebje 😉 Na drugi strani Ugande, pa novembra nastopi huda suša – sušno obdobje in traja do marca. Takrat se vse rastline posušijo, ovenejo, listi odpadejo, samo plodovi se obdržijo. Nato nastopi deževno obdobje, ko ponovno vse ozeleni. “O, govori o savanskem podnebju,” so bili navdušeni učenci. Ko je najtopleje, lahko temperature dosežejo od 40 pa tudi do 60 stopinj Celzija, zato se takrat skrivajo v senci. Povedal je tudi, da vročina in vlaga človeka zelo utrudita. Ogromno je tudi komarjev, ki povzročajo bolezen malarijo. On jo je prebolel več kot petdesetkrat. Veliko otrok umre prav zaradi malarije.

– Velikokrat imamo tudi napačno predstavo, da so vsi ljudje v Afriki lačni, da jim konstantno primanjkuje hrane. G. Danilo nam je povedal, da imajo marsikje v Afriki celo leto velike možnosti za pridelavo hrane. Težava je bolj v tem, da veliko ljudi ne zna delati, ali celo nočejo delati, so neizobraženi in se ne zavedajo pomena dela, kako izkoristiti zemljo… Še vedno je 28% ljudi nepismenih. Njive še vedno v večini obdelujejo ročno, z motiko. Ponekod pa tudi že uporabljajo traktorje.

– Imajo ogromno različnih vrst sadja – celo leto: npr. mango, ki raste prav v tem času, različne vrste avokada, ki mu pravijo afriške olive – nekati so zreli sedaj, drugi pa v drugi polovici leta – avokado imajo na razpolago celo leto. Pokazal nam je drevesa, kjer so se veje kar šibile pod težo plodov avokada. Imajo 4 vrste banan: rdeča, rumena – nekatere sorte so sladke in jih uživajo na tak način kot pri nas, druge so bolj brez okusa in jih uporabljajo za kuhanje – kot pire krompir, nekatere sorte uporabljajo za sok, druge pa fermentirajo za pripravo bananinega vina in žganja.
Hrano najpogosteje jedo z rokami. Povedal je, da je hrano, ki jo ješ z rokami, bolje okušaš in se bo kar težko nazaj privadil na ves pribor. Res pa je, da v večjih mestih vse pogosteje uporabljajo pribor, na podeželju pa ostajajo pri preprostosti.

– Predstavil nam je tudi ogromno jezero – Viktorijino jezero, ki je veliko vsaj za 3 Slovenije in je največje jezero v Afriki. Je pomemben vir sladke vode v Afriki. Je drugo največje jezero na svetu. Ima tudi ogromno otokov.

– Trenutno gradijo cerkev in šolo v njegovem kraju, ki leži na podeželju. Finančno pomoč pa prispeva veliko ljudi tudi iz Slovenije, tudi iz naše Vipavske doline.

– Učence je zanimalo, kako je s korono v Afriki in povedal je, da je prebolel tudi korono, čeprav pri njih sploh ne govorijo o tej bolezni, pač pa o prehladu. Ker pa je imel covid teste pri sebi, je samotestiranje pokazalo, da gre za kovid.

– V videu pa si lahko pogledate utrinek z njegovega srečanja z otroki in njihov zanimiv pogovor.

Zmanjkalo pa nam je časa za številna vprašanja. Ker pa se vrača v Slovenijo, je obljubil, da nas pride obiskat maja tudi na šolo.
Tega se še posebej veselimo.

Vsako potovanje nam prinese nekaj novega – tega si bomo zagotovo zapomnili po srčnem in radoživem človeku.

Učenci 9. in 11. E ter učiteljica Damjana Urh

 

Šola v naravi na Debelem rtiču – 2. dan

Za nami je že drugi dan težko pričakovane šole v naravi. Sobota je minila v znamenju sonca, vetra, dežja, plesa, ustvarjanja in seveda … plavanja. 

 
Zjutraj nas je pričakalo sonce. Medtem, ko je ena skupina tretješolcev plavala, je druga skupina raziskovala morsko obalo. Kakšni neverjetne zaklade smo našli! Lupine polžev, školjk, kamenčki vseh oblik in velikosti … Našemu čudenju kar ni bilo konca. 
 
Popoldan smo ustvarjali čudovite morske živali iz papirja. Izdelali smo ribi in hobotnico. Po ustvarjalnih uricah smo se na zunanjih igriščih pomerili v igri med dvema ognjema. Ker smo se vsi trudili, so bile igre zelo izenačene. Sončno nebo so v trenutku prekrili temni oblaki, pričelo je močno pihati, zato smo hitro poiskali zavetje v domu. Po popoldanskem plavanju smo pred večerjo zaplesali in se počutili kot na pravi zabavi.
 
Dan smo zaključili z obiskom kino predstave, ki smo jo organizirali kar v skupnem prostoru. Zaspali smo z mislijo, da nas čaka jutri še en nepozaben dan.
 

Šola v naravi na Debelem rtiču – 1. dan

Običajno tretješolci komaj čakamo, da bo petek in konec delovnega tedna. Ta petek pa smo komaj čakali, ker smo zjutraj odšli v dolgo pričakovano šolo v naravi na Debeli rtič.

 
Vožnja je minila hitro in na Debelem rtiču nas je pričakalo sonce in prva aktivnost – lov na skriti zaklad. Zmagovalci so prejeli nagrade, vsi pa smo se posladkali z bonboni. Po kosilu smo odšli na bazen, kjer smo končno lahko zaplavali. Danes smo bili v bazenu kar dvakrat. V slani vodi je bilo plavanje lažje in vsi smo napredovali že prvi dan. 
 
Ker je bil dan zelo zanimiv, a hkrati tudi naporen, smo po večerji utrujeni zaspali. 

Pogovorne ure

Spoštovani!

Obveščamo vas, da danes (četrtek, 7. 4. 2022) odpadejo popoldanske pogovorne ure za starše pri učiteljici Nataši Rupnik.

Hvala za razumevanje.

Virtualno potovanje v Afriko – na Zanzibar

Tokrat smo potovali na mali afriški otok – Zanzibar. Srečali smo se s Slovenko, z go. Ano Nadoh, ki tam poučuje na eni od privatnih šol.

Kaj vse smo se naučili, si lahko preberete spodaj.

– Zanzibar je otok v Afriki, ki pripada državi Tanzanija.

– Zanzibar je v drugem časovnem pasu, zato smo se morali uskladiti. Z nami imajo 2h zamik.

– Celo leto imajo visoke in enake temperature – okoli 30 stopinj Celzija.

– Na otoku ni tipičnih savanskih afriških živali ali savane. Vse to najdemo na celini, npr. v osrednji Tanzaniji.

– SADJE: imajo 3 vrste banan: majhne rumene, zelene in rdeče. Najslajše so rdeče. Njihove banane so velike kot naša pest. Imajo tudi velike rumeno zelene banane, ki pa so zelo trpke, zato jih morajo skuhati. Poleg tega raste tam 2 vrsti kokosa, lubenice, papaje, pasjonka, ananas, v tem času pa je tudi zelo veliko ličija.

– HRANA: Njihova hrana: je zelo okusna in celo leto je na razpolago vsa zelenjava in vse sadje.

– Zanzibar je večinoma muslimanski otok, zato tu ne jedo svinjine.

– Avtomobile imajo le zelo premožni ljudje. Večina ljudi pa se prevaža z motorji ali kolesi.

– Zanzibar je otok priložnosti, zato se je tja preselilo veliko ljudi iz Evrope, Amerike, Azije. Tam so začeli graditi hotele in ustvarjati turizem. Za svoje otroke pa so ustanovili privatno šolo, kjer poučuje tudi ga. Ana. Mesečna šolnina je približno 180€. Na tej šoli poučuje otroke evropskih, ameriških in azijskih hotelirjev, pa tudi otroke iz Zanzibarja. Zato so v razredu mešana skupina otrok: črnci, mulati, belci.

– V šoli imajo podobne predmete kot pri nas. Posebnost je jezik svahili, ki ga govorijo tamkajšnji Afričani. Sicer se v tej privatni šoli vsi sporazumevjo v angleščini. Učijo se tudi arabske pisave. V šoli se veliko učijo v naravi, izven učilnice. Veliko je praktičnega učenja: npr. plezanje po palmah in nabiranja kokosa.

Velik poudarek je na učenju rasne strpnosti. Ga. Ana kar ni mogla najti besed, koliko časa temu namenijo.

– Otroci nosijo uniforme, tudi zato, da se navzven ne vidi razlik med revnejšimi in bogatimi.

– Med temi otroki pa je bil tudi slovenski fantek, ki je prišel z mamo na Zanzibar v času korone. Tega presenečenja res nismo pričakovali 😉

Povedala nam je tudi, da se zelo radi pozdravljajo in da ti vsak pozdrav vzame vsaj 5 min časa.

Kako bi lahko začeli en pogovor v njihovem svahili jeziku, si preberite spodaj.

Zanimivo je, da imamo eno besedo enako pri nas in pri njih, le pomen je precej drugačen 😉

Svahili Slovenski prevod
MAMBO? Kako si?
POA. Uredu.
VIPI? A res?
FREŠ! Ja, super!
SALAMA! Mir s teboj!

Tudi na tem “potovanju” smo se imeli super! Bilo je poučno in zelo zanimivo.

Učenci 9. in 11. E ter učiteljica Damjana Urh

Dostopnost