Skoči na glavno vsebino
Select Page

Trajnostna mobilnost v osnovnih šolah

V šolskem letu 2020/2021 bomo na pobudo Ministrstva za infrastrukturo Republike Slovenije v sklopu projekta Trajnostna mobilnost v vrtcih in osnovnih šolah izvajali aktivnosti na temo trajnostne mobilnosti.

S projektom želimo prispevati k spreminjanju potovalnih navad otrok od 1. do 5. razreda in njihovih bližnjih ter posledično k zmanjševanju motornega prometa v okolici osnovnih šol. Na ta način želimo prispevati k zmanjšanju okolijskih obremenitev, k spodbujanju gibanja otrok in s tem h krepitvi njihovega zdravja.

Poleg sodelovanja v igri, ki spodbuja osnovnošolce, da v šolo prihajajo na trajnosten način (hoja, s kolesom, rolerji, skirojem, z javnimi prevoznimi sredstvi ali na način skupinskega prihoda z osebnim avtom), vse šole spodbujamo, da skupaj z izvajalci organizirajo tudi druge dejavnosti s področja prometa, okolja in zdravja (npr. izvajanje Pešbusa, analiza dostopa poti v šole, sodelovanje z občinami pri urejanju šolskega okoliša za večjo varnost otrok, ipd.).

Aktivnosti projekta se bodo izvajale od septembra 2020 in se bodo končale v juniju 2021. V tem času so načrtovane 3 izvedbe igre Gremo peš s kokoško Rozi.

V projektnem timu je 23 strokovnih delavcev iz razredne stopnje in prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Koordinator projekta je Janet Čufer (janet.cufer@os-ajdovscina.si).

Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Kohezijskega sklada.

Razmigajmo se in ustvarimo nekaj lepega

V zadnjem tednu pred šolo, od 24. 8. do 28. 8. 2020, vabimo otroke v Hišo mladih v Ajdovščini na športno-ustvarjalne delavnice z naslovom »Razmigajmo se in ustvarimo nekaj lepega«.

Potekale bodo vsak dan od 8.00 do 13.00. Jutranje ure bomo izkoristili za športne dejavnosti, sledilo bo pa ustvarjanje ter skupne igre. Imeli bomo tudi čas za malico, na voljo bosta sok ali voda in prigrizek.

Na voljo je 20 prostih mest, otroci se lahko udeležijo le enega ali vseh dni delavnic.

Prijave zbiramo do petka, 21. 8., preko spletne prijavnice.

Dejavnosti pripravlja Medobčinsko društvo prijateljev mladine Ajdovščina v sodelovanju s OŠ Danila Lokarja (preko projekta Popestrimo šolo).

Spodaj pa si lahko ogledate še nekaj utrinkov z junijskih delavnic.

Ustvarjamo vezi prijateljstva

V okviru projekta Popestrimo šolo izvajamo v sodelovanju z MDPM in Hišo mladih počitniške delavnice.

Dva prelepa dopoldneva, ki smo jih preživeli skupaj pri igri in pogovoru, sta za vse prehitro minila.

Kakor smo bili na začetku zadržani, smo se na koncu že dobro poznali. Kljub temu, da smo bili skupaj mlajši in malo starejši otroci, nam je bilo lepo odkrivati zaklade in želje, ki so v nas. Naučili smo se, da imamo veliko želja, ki pa so največkrat različne, kar nas bogati. Ko smo skupaj, se kdaj zgodi, da različnih želja in mnenj, med nami pride do prepirov. Iskali smo načine, kako bi jih lahko skupaj razrešili in bi tako drug z drugim, kljub različnosti, ustvarjali trdne vezi prijateljstva.

Med vsem smo našli čas tudi za ustvarjanje. Pod našimi spretnimi rokami so nastali izvirni obeski za ključe. Igre, kot so »Jon Marion« in Hiške so nas povezale, manjkalo pa ni niti časa za gibanje. Proste trenutke smo izkoristili na igralih, v športnem poligonu pa smo se dobro razmigali: skakali smo s kolebnico, se igrali z žogo, igrali badminton ter si podajali frizbi.

Otroci so se strinjali, da bi z veseljem še kakšen dan preživeli skupaj.

Urška Čuk, multiplikatorka projekta

 

Počitnice so tu!

Drage učenke, dragi učenci, spoštovani starši!

Šolsko leto 2019/20 je bilo za vse vas naporno, saj ste se morali spopasti s poukom na daljavo in vsemi drugimi izzivi, ki jih je epidemija COVID-19 prinesla s sabo. Žal se nevarnost okužbe še ni končala, zato bodo letošnje počitnice malo drugačne, a upam, da vseeno prijetne.

V okviru projekta Popestrimo šolo ter v sodelovanju z Medobčinskim društvom prijateljev mladine Ajdovščina pripravljamo POLETNE DELAVNICE ZA UČENCE od prvega do devetega razreda OŠ Danila Lokarja Ajdovščina.

Otroci bodo preko igre na preprost in zabaven način osvajali JEZIKOVNE IN SOCIALNE VEŠČINE, za kar med šolskim letom zaradi vseh obveznosti pogosto zmanjka časa.

Delavnice bomo izvajali vsak delovnik od 20. do 31. julija 2020 od 9.00 do 11.30 v prostorih Hiše mladih v Ajdovščini. Če bo vreme dopuščalo, bomo kar največ časa preživeli zunaj.

V kolikor delavnic zaradi širjenja epidemije covid-19 ne bomo mogli izvajati v živo, bomo dejavnosti prilagodili za izvajanje na daljavo.

Vsi, ki želite svojega otroka prijaviti na delavnice, to storite preko spletne prijavnice. Prijave zbiramo do 15. julija 2020.

Prijavljene otroke bomo razporedili po starostnih skupinah, pri čemer predvidevamo, da bomo za vsako starostno skupino izvajali po dve delavnici.

Delavnice bo izvajala psihologinja Urška Čuk, ki je naša nova sodelavka na projektu (multiplikatorka).

O vsem vas bomo pravočasno obveščali in se z vami dogovarjali. Veselimo se vašega odziva!

Pa še dve obvestili glede vstopanja v šolsko stavbo med počitnicami:

1. Zaradi ukrepov, povezanih z  omejevanjem epidemije COVID-19, bo šola tudi med počitnicami zaprta za obiskovalce. Učenci, ki so bili ob zaključku pouka odsotni in še niso prevzeli spričevala, ga bodo lahko prevzeli 31. 8. 2020 od 9. do 11. ure v avli šole. Prosim, da ob vstopu v šolo uporabite obrazno masko in si razkužite roke.

2. Starše, ki bi radi vpisali otroka v našo šolo med počitnicami, prosimo, da pokličejo na tajništvo šole v času uradnih ur in se dogovorijo za sestanek. Prav tako prosimo, da se za sestanek dogovorijo vsi ostali obiskovalci šole (npr. bivši učenci šole, ki potrebujejo kopijo spričevala …) in da v šolo ne vstopajo nenajavljeni.

Želim vam mirne počitnice in prijeten dopust, kjerkoli ga boste preživeli.

Ostanite zdravi in se vidimo spet 1. septembra!

Lep pozdrav,
Irena Kodele Krašna, ravnateljica

 

Četrtošolci in učenci OPPNIS otvorili kopalno sezono na zunanjem bazenu

V ponedeljek, 22. 6.2020, so učenci izkoristili prelep sončen dan in zaključili šolsko leto s športnim dnevom na bazenu. Ker je bilo v preteklih dneh deževno, so kot prvi skočili v vodo. Med reševalci iz vode so prepoznali svetovnega prvaka v triatlonu Tineta Lavrenčiča, ki jim je predstavil discipline, ki sestavljajo triatlon.

Kljub omejitvam zaradi Covida 19 so zelo uživali v plavanju in sončeju.

Teža življenja

14-letnica napisala dnevnik o svoji osebni izkušnji zdravljenja anoreksije

 

Literarni dnevnik Teža življenja, ki ga je napisala  Eneja Kobal, učenka 9. razreda OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini, je delo (najverjetneje) najmlajše avtorice pri nas, ki je spregovorila o tej danes tako pereči problematiki. Še več: je avtobiografija, v kateri je 14-letnica prikazala svojo lastno izkušnjo boja s to zahrbtno boleznijo, ki jo mnogi skrivajo ali celo zanikajo, saj zdravljenje na psihiatriji v naši družbi še vedno spada med tabu teme.

Devetošolka na 150 straneh opiše razvoj, potek in zdravljenje bolezni. Bralec z njo prehodi vse faze boja – od perfekcionistične življenjske naravnanosti, ki vodi v neprestano nezadovoljstvo s sabo, do prvih znakov bolezni, faze zanikanja, zdravljenja in končno ozdravitve.

Opisane stiske sprožijo čustven odziv, kar pritegne k branju, saj je mlada pisateljica svojo izkušnjo predstavila zelo iskreno in realistično.

Za mlade bralce bodo še posebej zanimivi opisi večmesečnega bolnišničnega zdravljenja na otroški psihiatriji v Ljubljani, odraslim in še posebej staršem pa bodo Enejini zapisi morda vsaj nekoliko odprli vpogled v to, kaj se dogaja v glavi mladostnika, ko uro in pol sedi pri kosilu in je vse okrog njega polno solz, hrana pa skoraj nedotaknjena. Obojim pa knjiga prinaša dragoceno sporočilo: boj z anoreksijo je vse prej kot lahek, ampak če poiščemo strokovno pomoč in se trudimo uresničevati navodila zdravstvenega osebja, bomo zmagali. Eneji je uspelo!

Knjiga je RAZPRODANA. Ponatis pripravlja Mohorjeva družba Celje.  

 

ODLOMKI IZ KNJIGE

 

Petek, 5. januar 2018

Danes je moj rojstni dan. Trinajsti.  Odločila sem se, da ne bom priredila velike zabave, temveč samo nekaj za Zojo in Niko, ki mi pomenita ogromno.

Skupaj smo odšle po mestu, zavile v restavracijo in si privoščile pico. Onidve sta si naročili sok, jaz pa vodo. Sokov in sladkanih pijač nočem piti, ker vem, da je v njih veliko sladkorja in bi se lahko preveč zredila. Naročile smo veliko družinsko pico, ki smo jo skoraj celo pojedle. Kar je ostalo, sem odnesla domov.

Sama sem vzela le dva ali tri koščke. Za kaj več nimam poguma. Sram me je vzeti hrano s krožnika. Bojim se, da bi bilo kar koli narobe.

Ko smo pojedle, smo šle v drug lokal, v slaščičarno. Obe sta si naročili tortico in vročo čokolado, jaz nisem nič. Že tako sem pojedla preveč pice! ABSOLUTNO PREVEČ! Pojesti ne bi smela niti enega koščka. S tem nisem nič dosegla.  V bistvu sem vse le poslabšala.

Zredila sem se! Zredila!!! Sovražim to!!!  Sedaj moram bolj paziti na svojo prehrano.

 

Ponedeljek, 26. marec 2018

Psihiatrinja mi je postavila diagnozo. Anoreksija nervoza. Dodala je še, da imam mogoče začetne znake depresije.

Okamnela sem. Jaz, da imam a… ano… anoreksijo?!

Vsi so mi že govorili, da je z menoj nekaj narobe, ampak nisem jih vzela resno. Zdaj pa mi je psihiatrinja še uradno podala diagnozo. Postala sem psiho. Zdaj se bodo vsi norčevali in sam Bog ve, kaj vse bodo še govorili o meni.

Ob vsem tem pa sem se še vedno trudila, da bi pojedla lonček jogurta. Psihiatrinja me je opazovala in prišepnila mami, da sem res potrebna strokovne pomoči ter da mi sama ne more več pomagati.

 

Četrtek, 29. marec 2018

Ponoči sem se velikokrat prebudila. Med zbujanjem sem razmišljala, kako ne bi jedla in s tem pretentala starše.

Dan se je spet začel z zajtrkom. To pomeni novo napetost in pregovarjanje zaradi hrane. Na koncu sem ga vseeno pojedla, a za to porabila celo uro.

 

Ponedeljek, 28. maj 2018

Danes sem imela pregled pri psihiatrinji. Pogovor v ambulanti je trajal zelo dolgo, nato je zdravnica sprejela odločitev: ostala bom v bolnici.

Ko je to izrekla na glas, sem pričela jokati. Potem me je vprašala, ali se s hospitalizacijo strinjam. S tresočim glasom in solzami na licih sem ji odgovorila, da se s tem ne strinjam, saj bi se raje zdravila doma in ne v bolnici. Seveda pa te možnosti nisem imela. Na žalost se bom morala soočiti s posledicami.

Peljali so me na oddelek in mi dodelili sobo. V tej sobi je že bilo leto starejše dekle, ki je bilo na oddelek sprejeto zaradi poskusa samomora in bulimije.

 

Petek, 1. junij 2018

Po kosilu sem imela zelo močno stisko. Odšla sem do medicinske sestre in ji povedala, da se ne počutim dobro. Odšli sva v mojo sobo, kjer sem se malo pomirila, a se še vedno nisem počutila dobro. Nato me je vprašala, ali bi potrebovala pogovor z zdravnico. V solzah sem ji prikimala. Čez nekaj minut sem odšla na pogovor z zdravnico. Bilo mi je tako nerodno, ker sem jokala tudi pred njo. V tistem trenutku bi se najraje pogreznila v zemljo. Ob koncu pogovora mi je zdravnica rekla, da mi ne bi smelo biti nerodno zaradi solz, ki sem jih potočila pred njo. Obrazložila mi je, da je prav, da se kdaj zjočemo v javnosti, ker s tem pokažemo svoja čustva.

Priznati moram, da se zdaj počutim veliko bolje. Mogoče je res bolje, da se v takšnih trenutkih z nekom pogovorim in dam iz sebe vso slabo in negativno energijo.

 

Ponedeljek, 23. julij 2018

Moj podaljšan vikend doma postaja kar cel teden, saj v bolnici prespim le dve noči.

Doma sem se imela zelo lepo. Izpolnila sem tudi eno izmed nalog, ki mi jih je prejšnji teden dala psihologinja. K meni je prišla Nika in skupaj sva pojedli malico. Malico zmorem pojesti ne le pred domačimi, ampak tudi pred Niko! Na to sem kar malo ponosna, ne vem pa, kaj je takrat razmišljala Nika o meni.

 

 

IZ SPREMNIH BESED

 

Zdi se mi, da motnje hranjenja še vedno spadajo med tabu teme, saj se ljudje premalo pogovarjamo o tem, čeprav bi se morali. Med hčerkinim zdravljenjem sem si zelo močno želela, da bi spoznala starše, ki so že prehodili to pot. To mi žal ni uspelo. Mogoče ravno zato, ker se o tem premalo govori. Sama sem glede tega zelo odprta, zdi se mi prav, da naglas spregovorimo o svojih težavah. Vsem staršem, ki pomišljajo, ali ima njihov otrok morda podobne težave, bi svetovala, naj resnici pogumno pogledajo v obraz. S tem ne gre odlašati, saj če otrok morda res potrebuje zdravniško pomoč, je zelo pomembno, da do jo dobi čimprej.

Enejina mama

 

Nisem si predstavljal, da bo zdravljenje tako dolgo in naporno. Mislil sem, da bo vsega konec že po nekaj mesecih, vendar ni bilo tako. Potreben je bil čas, da se je Eneja sprejela takšno, kot je. Po mojem mnenju je bil to še največji problem. Zelo težko je gledati svojega otroka, kako trpi. Hčerkin jok, kričanje in razbijanje je bilo naporno za vse nas.

Enejin oče

 

Na živce mi je šlo, ko si Eneja ni dopustila dopovedati, da je hrana nujno potrebna za življenje. Mislim si, da je bila tukaj prisotna tudi njena trma. Pa ves ta njen perfekcionizem in popolnost … Ah, mnogokrat sem ji skušal dopovedati, da popolnosti nikoli ne bo dosegla, ker preprosto ne obstaja, ampak bilo je, kot bi govoril v prazno.

Enejin brat Jaša

 

Enejine stiske v šoli so bile kar naporne tudi za naju. Težko je bilo poslušati, kako sama sebe nenehno kritizira in se zaničuje. Vsak dan in pri vsaki uri. Ampak vedeli sva, da se spopada s hudo boleznijo, zato ji nisva nikoli obrnili hrbta. Danes sva ponosni nanjo, da ji je uspelo.

Enejini prijateljici Nika in Zoja

 

Enejina knjiga je iskren prikaz tega, kaj se v resnici dogaja v glavi najstnice, ki se bori z motnjo hranjenja. Gre za misli, ki med ambulantnimi srečanji pogosto ostanejo neizrečene in skrite, a so zelo pomembne, saj lahko pomembno obremenijo posameznika in mu otežijo vsakdanje funkcioniranje.

Ana Mirković, dr. med. (Enejina psihiatrinja, specializantka otroške in mladostniške psihiatrije)

 

 

 

 

Valeta 2020 – zaključna prireditev devetošolcev

V ponedeljek, 15. junija 2020, se je na valeti predstavila in poslovila letošnja generacija devetošolcev. Po sijajnih glasbenih nastopih, skupinski plesni točki, podelitvi spričeval in priznanj za posebne dosežke so učenke in učenci svoj pogled še zadnjič dvignili proti učiteljicah in učiteljem v občinstvu, a obenem tudi že onkraj njih, proti novim, neznanim obzorjem. Srečno!

Votla in polna plastika

Medalje in pokali so v družbi uveljavljeni kot simbol za izkazovanje časti, kot neke vrste poklon posamezniku ali skupini ljudi za njegov/njihov trud in dosežke.

Razmisli, kdo si po tvojem mnenju zasluži pokal:

  • So to tvoji starši, ki vsak dan skrbijo zate in ti omogočajo, da se izobražuješ, nudijo ti varen dom, izkazujejo ti ljubezen itd.
  • So za pokal zaslužni vsi ljudje, ki so se in se še borijo z virusom in poskušajo zaščititi naša življenja?
  • Je to tvoja babica, ki ti vsak dan skuha kosilo?
  • Učitelji, vodstvo naše šole in drugi zaposleni?
  • Morda sošolec/sošolka, ki zna res lepo igrati na instrument in zato vsak dan več ur vadi?
  • So to športniki, ki zastopajo našo šolo?

Učenci 6-ih razredov so v okviru pouka na daljavo izdelali čudovite pokale. Še posebej ganljiva pa so »skrita sporočila« ljudem, katerim so namenjeni.

 

 

Ni me strah nastopanja

Učenci, ki so si izbrali neobvezni izbirni predmet Šolska produkcija in proslave, so med šolskim letom nastopali ob različnih priložnostih na šoli in v širši lokalni skupnosti. Po nastopih so se z mentorico pogovarjali o dobrih in močnih področjih njihovega nastopa ter analizirali napake in jih postopno odpravili. Do konca šolskega leta so pridobili izkušnje in znanje o obvladovanju odrskega prostora in dogajanju za odrom med proslavami, hkrati so odpravljali tremo pred nastopanjem.
V času pouka na daljavo so se učenci pripravili in posneli deklamacijo ali recitacijo pesmi po lastni izbiri. Posnetke nastopov si lahko ogledate na spodnjih povezavah.


 

Dostopnost