Z izjemo prvega in zadnjega dne, ko je malo drugače, so naši smučarski dnevi podobni drug drugemu. Ura za vstajanje je ob 7:15, večina se nas prebudi že prej. Čas izkoristimo za klepet in igro ter druge vragolije, vse do zajtrka, ki je za nas pripravljen ob 7:45. Nismo vajeni takšne izbire – slano, sladko, še bolj sladko, vse za moč, ki jo bomo potrebovali na smučišču. Po zajtrku se oblečemo v smučarska oblačila in odpravimo v klet hotela, kjer smo prejšnji dan na sušilih puistili svoje pancerje. Na avtobus gremo kar v pancerjih, smučke in palice pa nas tako ali tako že čakajo na avtobusu in si jih ob prihodu na smučišče le še razdelimo in gremo na sneg. Zjutraj je sneg še kompakten, zato je smuka nekoliko lažja. Razdeljeni smo v pet skupin, glede na naše znanje. Vsem nam gre zelo dobro. Smučarji začetniki smo pridobili osnove, naučili smo se, da se po padcu vedno lahko poberemo in je tudi padcev vedno manj, tisti, ki pa smo bolj izkušeni, pa smo osvojili kako tehniko več. V prvem delu smučamo približno do 11:30, ko je čas za okrepčilo, kar nam da energije za druge del, do 14:00. V tem času smo že konkretno utrujeni in lačni, zato: hop na avtobus, v hotel na kosilo in zaslužen počitek. Popoldne nas čakajo zanimive dejavnosti, v sredo smo se seznanili s FIS pravili, lovec nam je predal svoje znanje o živalih, ki živijo v naših gozdovih, splavar pa nam je razložil zgodovino splavarjenja na reki Dravi. Ob večerih smo povsem izmučeni, tako da nas večina kar hitro zaspi. Takrat se običajno spomnimo tudi svojih domačih, malo nas zagrabi tudi domotožje. Pomaga nam pogovor s starši po telefonu, s cimri v sobah ter z učitelji. Tako so naše noči tako lažje in krajše.
