/…/ Tiho sem. Strmim v razmočeno rjavo travo pod mano. Zrem v svoje bedne stare ponarejene superge in oči me pečejo. Preden sem odšla od doma, sem se pogledala v ogledalo. Nisem se spomnila, kdaj sem tako shujšala. Ne spomnim se, kdaj sem izgubila barvo z obraza in kdaj sem si nazadnje umila lase. Ne spomnim se ničesar. /…/
Založila Osnovna šola Danila Lokarja Ajdovščina
Izdano v februarju 2016
Število strani: 71
Cena: 15,00 €
Knjigo lahko naročite preko e-pošte: tajnistvo@os-ajdovscina.si ali pa jo kupite v računovodstvu šole na naslovu OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, Cesta 5. maja 15, 5270 Ajdovščina
Prelistaj knjigo
Predstavitev avtorice
Iza Kranjc se je rodila leta 2001 v Postojni.
V šolskem letu 2015/16 je obiskovala 9. razred Osnovne šole Danila Lokarja v Ajdovščini. Njeno zgodnje otroštvo so zaznamovale knjige, ki jih je in jih še vedno rada prebira. Obenem sama od nekdaj zapisuje zgodbe, ki jih v večini tudi sama ilustrira.
Na pobudo učiteljice je eno takih zgodb poslala na literarni natečaj Z domišljijo na potep. Njena Zlata ptica je bila leta 2012 nagrajena in izdana v knjižni obliki v nakladi 100 izvodov. Knjiga z naslovom Čokoladka je izšla v okviru istega natečaja leta 2013 v enaki nakladi. Naslednja zgodba Southmoor Park ni izšla v knjižni obliki, bila je objavljena v spletni čitalnici. Knjige so na voljo tudi v šolski in mestni knjižnici.
Že kmalu zatem je začela nastajati pripoved Zate, Monika.
Iza piše, ker ceni pisano besedo, ker ve, da lahko z zapisano mislijo poveš veliko in mnogim.
Povzetek vsebine
Zgodba opisuje razmišljanja in življenje mlade osebe, ki se trudi ostati otrok. Trudi pa se tudi obdržati svojo družino. Ugoditi hoče materi, ki se ukvarja s preživetjem in vsakdanjimi tegobami brezposelnih. Sama si želi biti uspešna in priljubljena v šoli, imeti vsakdanje najstniško življenje.
Toda ves čas se počuti, kot da ji vse polzi iz rok in se vse, kar si dobrega želi, od nje oddaljuje z neverjetno hitrostjo.
Skozi zgodbo se čuti tesnobo, nemoč in žalost otroka, ki si želi samo biti ljubljen in pobožan od staršev. Monika si želi biti slišana in ne vedno odgovorna za vse, kar se doma dogaja.
Konec ni predvidljiv in vse zgodbe se ne razpletejo do konca – kakor se tudi v življenju ne in ne vemo, kako se bodo.
Se pa glavni junakinji izriše ob koncu zgodbe na obrazu nasmeh neizmerne sreče. Kar je pri otroku, majhnem ali velikem, nekaj najlepšega in neprecenljivega.
Odlomek
/…/
Bojim se, da postajam taka kot mama. Da izgubljam zanimanje. Edino, kadar so Mia, Maj in Ema pri nas, je v redu. Mama jih noče videti. Kadar pridejo, jih samo poljubi v pozdrav, potem pa se pretvarja, da mora na hitro skočiti v službo. Ponavadi prespi pri prijateljicah. To vedno znova premlevam, saj mi ni jasno. Hotela jih je zase, a zdaj, ko jih nima, jih noče več. Nič ji ni treba dokazovati. Vseeno to počne. Kot da jim hoče s tem povedati: »Vi ste me zapustili, ha, zdaj pa niste več moji otroci.«
Zmajem z glavo in se posvetim učbeniku. Čez nekaj dni imam rojstni dan. Petnajst let. In valeta. Strah me je valete. Mame si ne upam vprašati za obleko. Pokličem očeta.
»Halo? Oči … kmalu je valeta.«
»Moni, saj veš, da bom prišel. Vsi bomo prišli. Jaz, Mia, Ema, Maj, Leila in … mama.«
»Glede valete. Mislim … ne točno glede valete. Kličem glede obleke.«
»Karkoli boš oblekla, boš lepa. Ampak res, ni mi treba povedati, kakšna je obleka. Naj pokličem Mio, njo gotovo zanima.«
»Očka, ne gre za to,« niti malo me ne prizadene, da ga ne zanima. »Obleke še nimam.«
»Aha. Razumem. No, si razmišljala, da bi vprašala mamo? Saj vem, da je zadnje čase … odsotna … gotovo tega ne bi hotela zamuditi.«
»Ne veš, kakšna je postala … zaradi mene.«
»Ljubica, ti nisi naredila nič narobe. Čas je, da se sprostiš in nehaš skrbeti.«
»Prav. Vprašala jo bom. A če ne bo za,« oklevam, »bi lahko šli skupaj? Pač, da bi vzeli še Mio s sabo, za mnenje,« živčno čakam odgovor.
/…/
