Sposodim si star biciklín,
nikogar z njim ne dohitim,
nikogar z njim ne prehitim,
le veter si v lase lovim.
Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.
Sposodim si še tebe kdaj,
ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me, od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.
Sposodim si poletni dan,
ves sončen je in nasmejan,
ves kuštrav je in razigran,
in ti mu praviš dober dan.
Sposodim si poletno noč,
ko zvezde zrejo v nekoč,
ko luna že odhaja proč,
le ti mi šepneš lahko noč.
Sposodim si še tebe spet,
ne vprašam te, kako čez svet,
ne vprašam te, od kod in kam,
a vendar te nazaj ne dam.
(Feri Lainšček)
SANJE SO VEČNE
Hvala vama, predraga hišnika. Cenimo vajin trud in čas, ki nam ju posvetita.
(Skupno 89 obiskov, današnjih obiskov 1)
